Japonske mitraljeze – japonska ognjena moč

Japonske mitraljeze so znane kot Kikan Jyu. Leta 1867 je Japonska uvozila puške Gatling iz ZDA. Te puške imajo več cevi, ki omogočajo hitro zaporedno streljanje nabojev. Med državljanskimi vojnami med letoma 1868 in 1872 so bile te puške v uporabi.

V kasnejših desetletjih 19. stoletja je Japonska uvozila tudi puške Maxim. Lastnost mitraljezov pa je, da si jih lahko privoščijo le države z ustrezno finančno močjo ter dobro izurjenimi vojaki za njihovo uporabo. Japonska se je med zadnjimi pridružila državam, ki so uporabljale mitraljeze, ki so bili aktivno vključeni v rusko-japonsko vojno med letoma 1904 in 1905.

V poznejšem 19. stoletju so japonski izumitelji razvili dizajn, ki ga je navdihnil sistem Hotchkiss. Gospod Nambu je dodal svoje zamisli k tej tehnologiji. Sistem Hotchkiss je bil znan po svoji lahkosti in posebnih hladilnih lastnostih, ki so bile izjemno pomembne za japonske operacije v Mandžuriji.

Ko se je Japonski uspelo razviti uspešno zaklepno akcijo iz puške Arisaka, je sledil razvoj mitraljezov. G. Kijiro Nambu se je izkazal kot ključna osebnost pri razvoju japonskih mitraljezov. Priznan je bil za očeta japonskih mitraljezev in odgovoren je bil za načrte, kot so Ho-Shiki, M-3, M-11 in M-89. Kasneje je nadaljeval z razvojem novih modelov, med katerimi so M-92, M-96, M-99 in M-100.

Čeprav je bilo proizvedenih relativno malo avtomatov med drugo svetovno vojno, je bilo v primerjavi z drugimi državami proizvedenih 100 japonskih mitraljezov. Število M-100 je bilo v primerjavi s proizvodnjo britanskega Stena, ki je dosegala milijone, precej manjše, saj je bilo proizvedenih le 30.000 kosov. Japonski mitraljezi so bili razdeljeni na pehotne in dvonamenske mitraljeze ter mitraljeze za vozila in letala.

Vrhunska japonska strojna orožja druge svetovne vojne

Mitraljez Type 100, izdelan okoli leta 1940, predstavlja enega izmed japonskih dosežkov na področju orožja med drugo svetovno vojno. Čeprav je Japonska prvotno zaostajala pri uvajanju nove tehnologije za bojno rabo, ji je uspelo razviti Model 100. Proizvodnja tega mitraljeza je potekala zgolj tri leta, čeprav se ni uveljavil kot izjemno učinkovito bojno orožje. Kljub temu je bil ključen za nadaljnji razvoj in oblikovanje izboljšanega modela, imenovanega Japonska strojnica T-99, leta 1944, ki je znatno povečal hitrost ognja.

T-99, japonski mitraljez, je bil patentiran leta 1939 in je temeljil na predhodni zasnovi T-96. Estetsko je ohranil japonski dizajn. Četudi je bil razvit prepozno za aktivno uporabo med vojno, je predstavljal pomemben napredek v primerjavi z obstoječim japonskim orožjem. Poleg japonske cesarske vojske se je ta model uporabljal tudi v drugih azijskih državah, med njimi na Kitajskem, v Severni Koreji in na Tajvanu.

T-96, lahka strojnica, znana kot Kyuroku-shiki Kei-kikanju, je bila v uporabi v japonski cesarski vojski med obdobjem pred drugo svetovno vojno. S svojim zložljivim trepalcem, pritrjenim na plinski blok, je bil ta mitraljez opremljen tudi s standardnim pehotnim bajonetom. Kljub enaki konstrukciji s tipom 11 se je T-96 proizvajal v velikih količinah ter bil ključen za vojaške operacije japonskih sil.

T-11, lahka pištola izumljena na Japonskem, je predstavljala nenavadno, a vseeno zanimivo novost med drugo svetovno vojno. Kljub temu, da ni bila popolna, je bila opremljena z možnostjo avtomatskega streljanja, kar je predstavljalo njeno posebnost.

Vodno hlajena težka mitraljeza tipa 98 kalibra 7,7 mm, navdihnjena po pištoli Vickers, ki so jo ujeli od Kitajcev. Te so bile pogosto uporabljene za obrambo trdnjav.

Med japonskimi pehotnimi in dvonamenskimi mitraljezi so različni modeli, med katerimi izstopajo:

• Lahki mitraljezi tipa 11, med katerimi spadata tudi Type 89 Fleksibilna dvojna japonska strojnica, Type 89 Special in Type Modified Single.

• Lahka strojnica tipa 21.

• Tip 89 Fixed, Licenčno izdelana Vickers strojnica tipa 11.

• Tip 92, model kopiran po pištoli Lewis.

• Tip 96 Light Machine Gun, ki je bila kopija češke strojnice Zb vz. 26, ujetih iz Kitajske. Pod tem se uvršča tudi lahka strojnica tipa 97, ki se pogosto uporablja na japonskih tankih, ter lahka mitraljeza tipa 99, ki kaže na višjo stopnjo zanesljivosti.

• Težka japonska strojnica tipa 3, ki temelji na 8 mm Hotchkiss M1914, ter prenova težke mitraljeze tipa 92 in težke mitraljeze tipa 1, kjer je bil poudarek na zmanjšanju skupne teže

V ponudbi japonskih mitraljezov se znajdejo tudi modeli prilagojeni za uporabo v različnih vozilih in letalih:

• Mitraljez tipa 91, preoblikovan za vgradnjo v avtomobile.

• Avtomobilski 13 mm top, znan pod oznako Tip 92, namenjen uporabi v vozilih.

• Letalska strojnica tipa 97, modificirana različica tipa 89 Fixed, namenjena letalstvu.

• Mitraljez Type 98 Turret, ki je licenčno proizvedena verzija nemškega mitraljeza MG15 kalibra 7,62 mm, zasnovana za uporabo v stolpovih na vozilih ali letalih.

• Težka strojnica tipa 4, testirana od leta 1942 do 1944, a ni bila sprejeta za uporabo v japonski vojski do kapitulacije Japonske po koncu vojne.

Japonski mitraljezi so od leta 1937 do 1945 služili kot ključna podporna oprema za japonsko cesarsko vojsko (IJA) in japonsko cesarsko mornarico (IJN). Sile japonskega imperija so izvajale operacije predvsem na severu Kitajske ob meji z Rusijo. Razvoj orožja je bil ločen za IJA in IJN do leta 1943, pri čemer je IJN prejel večje finančne vire, kar jim je omogočilo lastništvo super bojnih ladij in naprednejšega letalskega orožja.

Izrazito pomanjkanje oskrbe je močno vplivalo na cesarsko japonsko vojsko, kar je oviralo uporabo primernih taktik in orožja v njihovih spopadih med drugo svetovno vojno. Za prevoz in uporabo mitraljezov je bilo potrebno vsaj štiričlansko osebje, saj niso imeli sistema za samodejno polnjenje trakov, kar je postavilo omejitve glede trajanja neprekinjenega streljanja. Ta izziv je poveljnikom povzročal težave zaradi pomanjkanja ustrezne opreme.

V stiski so se japonski vojaki pogosto zatekli k taktiki banzaija ali uporabi bajoneta. Kljub njihovim poskusom so se soočali s težavami pri spopadih z nasprotniki, ki so bili oboroženi z bolj naprednimi orožji in se niso uspel prebiti v neposrednih bojih, kjer sovražniki prevladali z močnejšo oborožitvijo.